Nova revija d.o.o., Časopisno in založniško podjetje

 

 

Ideja ženske ontološke manjvrednosti je v mnogih tradicijah povezana z idejo nečistosti ženske oz. njene ritualnezenske in religija oskrunitve. To še posebno velja za hinduizem, kjer je hierarhija kast povezana s hierarhijo čistosti in omadeževanja. Najnižji kasti, šudrom, izobčencem in nedotakljivim je dodeljeno najbolj umazano delo, ki obredno omadežuje. Ženske zaradi svojih telesnih procesov menstruacije in rojevanja ter svojega dela pri pripravi hrane in čiščenju povezujejo z obrednim omadeževanjem in jih tako enačijo z najnižjo kasto. (str.12)

Čeprav je zgodovinsko ozadje zahodne družbe, kot je ta v ZDA, drugačno, kažeta psihološka in kulturna dinamika vendarle določene podobnosti. V letih po 1880 so konzervativni kristjani zavračali zgodovinske kritične metode interpretacij Svetega pisma in so spisali zbirko knjig z naslovom Fundamentals, od koder izhaja izraz fundamentalizem. Med leti 1920 in 1950 so konzervativni kristjani izgubili politično in kulturno moč v primerjavi z liberalnimi kristjani v semeniščih in narodnih svetih cerkva, pa tudi v primerjavi s sekularizacijo in pluralizmom v kulturi na splošno. Liberalni voditelji so konzervativcem vlivali občutek ponižanja in kulturnega nazadnjaštva pri temah, kot je učenje evolucije v šolah.  (str.20-21)

Moški ima vse možnosti, da Bogu naprti zakone, ki jih sam proizvaja: in med njimi je zanj še posebej ugoden ta, po katerem mu je žensko, nad katero izvaja suvereno avtoriteto, dodelilo suvereno bitje. Pri judih, muslimanih, kristjanih – med drugimi -je moški gospodar po božjem pravu: strah pred Bogom naj bi v zatirani zadušil vsakršno bežno namero po uporu.

Opazka Simone de Beauvoir, da sta moška moč in avtoriteta vtisnjeni v civilnem in cerkvenem pravu ter posvečeni kot Božja pravica, ponavlja obtožbo sufražetk iz 19. stoletja (recimo Elizabeth Cady Stanton) in se je v sodobnem feminizmu uveljavila kot »zdravorazumski« način mišljenja. Religija velja za povsem patriarhalno in represivno, medtem ko pravo, šolstvo in politika še naprej ostajajo prizorišča feminističnih bojev, čeprav je bil represivni značaj spoznan tudi pri njih. Še več, to spoznanje je feministke spodbudilo ne le h kritiki, temveč tudi k reformiranju in preobrazbi imenovanih kulturnih diskurzov. (str.23-24)

Tako kot pri Simone de Beauvoir velja tudi pri Elizabeth Cady Stanton, da je religija pomembna nit v vrvi patriarhalnega zatiranja. Čeprav je bila Cady Stanton mnenja, da ženske ponižuje vsakršna oblika religije, je trdila, da jih je vsa ta stoletja držala v jarmu zlasti biblična religija. Religija je sestavni del javne politike in procesa ženske socializacije, ki prikazuje heteroseksizem ter ostale instrumente dehumanizacije, kakršni so rasni, razredni, etnični in nacionalni predsodki, kot normativne in od Boga posvečene. Religija ne oblikuje le posameznic, temveč tudi zakone in vsa ostala javna vprašanja.

Tako za razliko od Simone de Beauvoir je Cady Stanton dokazovala, da ne bo nobena družbena reforma, ki naj bi resnično stregla interesom ženske emancipacije, uspešna, če si ne bo obenem prizadevala tudi za reformo biblične religije. Če sufražetke verjamejo, da lahko revizijo biblije in reformo religije zanemarijo, ker so na kocki pomembnejša politična vprašanja, pa Cady Stanton poudarja, da se očitno ne zavedajo vpliva, ki ga imata religija in biblija na družbo ter zlasti na življenje žensk. (str. 26)

Če je v prejšnjem stoletju rimskokatoliška hierarhija zagovarjala kot od Boga zaželeno obliko vladavine za družbo monarhijo, zagovarja v tem stoletju uradni cerkveni nauk človekove pravice in demokratične svoboščine, a hkrati vztraja, da te za cerkev ne veljajo. Papež Leon XIII. je, denimo, zavrnil vse »sodobne svoboščine« – svobodo poučevanja in svobodo vesti – ker naj bi ljudje bili »neizobražena množica«. Papež Leon je sicer priznaval, da smo vsi enaki v tem, da smo Božji otroci, toda obenem zanikal, da obstaja kakršnakoli enakost tudi v družbi in kulturi. (str.42)

Vzporedno s hierarhično razporeditvijo moči so se oblikovali in krepili spolni stereotipi in predsodki, v korist »vladajočega« spola. Pojav spolnih stereotipov je torej tesno povezan s hierarhično razporeditvijo moči. Kljub manjšim spremembam so se spolni stereotipi oblikovali skladno s tendencami in cilji vladajočega spola. Ženska je marsikdaj postala sredstvo za dosego ciljev moških. Kljub temu, da ženske »značilnosti« in ženskost označujejo tudi lastnosti, ki veljajo kot »dobre in koristne« (nežnost, sočutje, skrb za drugega, čustvenost, humanost), sta ženska in ženskost razumljeni kot nekaj »drugotnega«. Čeprav ženskost nosi atribute pozitivnih človeških vrednot, za katere naj bi si prizadeval sleherni človek, je še vedno razumljena kot »manjvredna« podrejena moškemu oziroma moškosti, ki je opisana z atributi agresivnosti, tekmovalnosti, racionalnosti. Paradoks, ki je močno zaznamoval preteklost in sedanjost človeštva, se kaže v podrejenosti »bitja«, ki naj bi se sicer odlikovalo po svojih kvalitetah in vrednotah, a je prav zaradi teh lastnosti obsojeno na drugorazrednost in podrejenost. (str.52)

Danes se nasprotuje dejstvu, da ima Bog v judovsko-krščanski tradiciji samo moški obraz. Ta kritika ni sad razvoja teologije ali hermenevtike Svetega pisma, ampak je nastala iz izkustva feministično angažiranih žensk, ki so prišle do spoznanja, da moška podoba Boga vodi k odtujitvi žensk. Podoba Boga, ki je moško obarvana, tako postaja izziv, na ta izziv pa ženske gledajo različno. Če je podoba Boga poudarjena samo s strani enega spola in če bo ta spol postal vodilna skupina za celotno družbo, potem bo tudi Bog dobil takšen, moški pečat. Posledica tega je, da je ženska lahko »imago Dei«, Božja podoba, samo preko moškega in samo preko njega lahko stopi v dialog z Bogom. Feministične teologinje se omenjenega zelo dobro zavedajo in pri svojem iskanju podobe Boga upoštevajo Avguštinovo opozorilo Deus semper maior – Bog je vedno večji kot naša sposobnost dojemanja. (str.62)

S feministično teologijo, natančneje s feministično hermenevtiko, je prišlo do postavljanja pod vprašaj negativnih razlag tekstov Geneze in drugih svetopisemskih odlomkov, ki se nanašajo na ženske. S tem, ko so se ženske pričele strokovno ukvarjati z ženskimi liki v Svetem pismu in so  v središče svetopisemskih zgodb postavile žensko izkušnjo, so se počasi predsodki in spolne stereotipne podobe začele razkrajati. Vse več žensk si tako prizadeva obuditi in obnoviti podobo in pomembnost  ženskega deleža v krščanski zgodovini. Saj se zavedajo, da lahko krščanstvo s svojim zgledom spoštovanja enakopravnosti in enakovrednosti spolov veliko pripomore k izoblikovanju kvalitetnejšega  in lepšega sobivanja v današnjem svetu. Številne ženske znotraj krščanstva se prebujajo, doživljajo preobrazbo in iščejo svojo novo podobo, ki bi jih osvobodila vseh patriarhalnih oblik ujetosti predvsem predsodkov in spolnih stereotipnih podob, ki so dolgo časa ogrožale in zatirale ženske, s tem, ko se razkrajajo predsodki in padajo stereotipne podobe, se ženske osvobajajo in postajajo svobodni subjekti, ponosne na svojo spolno identiteto. Tako se počasi razbijajo predsodki, negativni spolni stereotipi pa so postavljeni pod vprašaj. V tem pogledu lahko rečemo, da se družbeni spol umika »teološkemu spolu«, ki je odraz bogospodobnosti moških in žensk in v svoji transcendentnosti presega zgolj biološko in družbeno pogojenost spolov. (str. 68)

Marija Magdalena je po zahodni tradicionalni predpostavki prostitutka, ki se je po Jezusovih besedah skesala za svojo grešno preteklost in od tistega trenutka mu je posvetila svoje življenje. Od gregorijanskih reform je bil poudarek na tem, da je Jezus »iz prostitutke napravil sebi najljubšo učenko in apostolo«, v povezavi s podobo prelepe ženske z dolgimi lasmi, ki joče nad svojimi grehi. Istoveti se jo z anonimno grešnico, o kateri govori Luka (Lk 7,36-50), in z Marijo iz Betanije, sestro Marte in Lazarja (Jn II,2). Danes pa se sprašujemo, zakaj so iz najljubše Jezusove učenke in apostole napravili prostitutko.

Iz evangelijev izvemo, da je postala Jezusova učenka od trenutka, ko je doživela čudežno ozdravljenje in mu nato sledila do njegove smrti na križu ter vse do odločujočega dejanja Jezusove zmage nad smrtjo. Kot prvo pričo vstalega nekateri pisci Marijo Magdaleno imenujejo apostola, ker brez dvoma predstavlja glasnico skrivnosti odrešenja. (str.71)

Na temelju predstavljenih stališč utemeljujem dekonstrukcijo pojmov »antična ženska«, »religija« in »demokracija« v lokalnem znanstvenem diskurzu, predlagam pa novo kontekstualizacijo »antične ženske« kot preciznega načina deuniverzalizacije  pojma »ženska«. Spodbijam tezo, da imajo ženske več pravic v monarhijah (dedovanje) kot v restriktivni atenski demokraciji. Ob tem povezujem stališče Stelle Georgoudi o neomejenem prostoru izbora za ženske v področju kulta in stališče Johna Scheida, da je antična (rimska) religija urejena skladno z idealom svobode. Osnovni princip rimske religije je racionalnost mesta (države), ki garantira svobodo in dostojanstvom svojim članom, človeškim in božanskim. Tradicionalna religija ščiti utrjen red in izključuje vsako moč, ki temelji na strahu (superstitio). Odnosi z bogovi so definirani kot racionalni, ne kot iracionalni. Vsi torej imajo možnost spoštovati bogove in izvajati kulte po lastnem izboru, pod pogojem, da spoštujejo javne kulte, javni red in svobodo drugih. Primerjava med stališči je možna v točki, kjer Stella Georgoudi razbija stereotipe sodobnih raziskav v področju antičnih žensk, John Scheid pa stereotipe o rimski religiji kot sistemu. V grški in rimski religiji je prostor svobode za ženske, ki morda kompenzira odsotnost žensk iz politike s prisotnostjo žensk v pomembnem delu javnega življenja. (str. 103)

Nove raziskave, interpretacije Korana, proučevanje predislamskih vplivov, kontekstualna analiza sune in hadisov, novi pristopi k proučevanju islama in islamskih običajev, predvsem pa prizadevanja določenih posameznic in posameznikov so pomembno prispevali k temu, da imamo danes drugačen vpogled v islam, kot so ga imeli naši predhodniki. Na nekatere stare interpretacije danes gledamo skozi drugačno prizmo, druge interpretacije so podvržene kritiki, spet tretje so presežene. Vendar pa proučevanje islama in temeljnih virov šeriatskega prava (Korana sune oz. Hadisov) le počasi prispeva k dejanski spremembi, saj muslimani verjamejo, da je šeriatsko pravo Božje pravo in kot takšno veljavno za vse čase in za vse okoliščine. Po drugi strani pa je potrebno priznati, da je do določenih sprememb dejansko prišlo in da si v nekaterih državah prizadevajo za »boljši položaj ženske in s tem za enakopravnost spolov tako v verskem kot tudi v družbenem življenju in udejstvovanju.«

Toda dejstvo je, da se kljub tem formalnim prenovam še vedno ohranja hierarhično razumevanje odnosa med zakonci, kar pomembno vpliva na dinamiko odnosa med ženo in možem. Če se na primer mož ne strinja z ženino željo po zaposlitvi in če ne upošteva njegove prepovedi, jo mož lahko v skrajnem primeru kaznuje ali odslovi. V primeru, da se ženska vede v nasprotju s pričakovanji njene primarne družine ali njenega moža, jo lahko doleti celo taka huda kazen, kot je javno bičanje ali kamenjanje. Zgovoren je primer Turčije, kjer si šef državnega verskega urada Ali Bardakoglu intenzivno prizadeva za povečanje zaposlovanja žensk, čeprav je po drugi strani tudi v Turčiji še vedno močno prisotno pojmovanje, da je ženska pod oblastjo moškega – očeta, brata, sina. (str. 141-142)

Geomantija, wicca, gibanje boginje in druga gibanja, ki smo jih omenjali v besedilu, predstavljajo samo del širokega fenomena, ki smo ga v pomanjkanju boljšega izraza poimenovali kar novodobniško-ženska duhovnost. Omenili smo, da se je ta oblika duhovnosti pojavila v šestdesetih letih dvajsetega stoletja kot zmes religioznih idej, ki so jih izražala novodobniška gibanja, ter zahtev po širšem družbenem priznanju ženske kot svojevrstnega religioznega bitja, ki so jih izražale nekatere veje feminističnih gibanj. Čeprav se novodobniško-ženska gibanja med sabo razlikujejo v številnih vidikih, smo skušali opozoriti tudi na podobnosti med njimi. Pri tem smo na kratko pokazali predvsem na podobnosti med njihovimi idejnimi izhodišči. Ugotovili smo, da je za večino gibanj značilno povezovanje treh konceptov: boginje, ženske in narave, kar se izraža v prepletanju njihovih skrbi za razvoj ženske tealogije, ženskih pravic ter ekološke zavesti. (str. 158-159)

Že sam naslov knjige, Isis Unveiled, daje slutiti, da je H.P.Blavatsky, zavestno ali pa tudi ne, glasnica nekega principa, ki je znotraj religije prisoten od nekdaj, pa kljub temu vedno znova potisnjen v ozadje. V mislih imam pojem androginosti, ki ima v biblijskih tekstih (hebrejskega in latinskega izvora) pomembno mesto. Čeprav mnogo velikih interpretov biblijskih tekstov pojem obravnava, ga opisuje, poudarja njegovo pomembnost, pa je njihova interpretacija pomanjkljiva, mogoče v prvi vrsti zato, ker ga obravnavajo samo kot zgolj enega izmed pojmov.

Novost pristopa Blavatske je v njenem posrednem pristopu do pojma androginosti, ki je v njeni interpretaciji vseprisoten, posebej takrat, kadar se nanj ne nanaša na posreden način. (str.163)

Androginost je za Blavatsko tako pomemben pojem, ker je to tisti povezovalni element, ki ločuje različne rase med seboj. Ni naključje – in tudi teksti drugih kultur, tako grške kot hebrejske, to domnevo potrjujejo -, da je za bolj razvito veljala tista rasa, ki je imela višjo stopnjo androginosti v svojih »genih«. Kajti androginost predstavlja kulturam starih nič več in nič manj kot samozadostno kreativno silo samo, ki je pogoj za čisto (božansko) kreacijo: »Prva človeška rasa (Platon jo imenuje bogovi, Biblija Elohimi) ni imela trojne narave ( duša-duh-telo), temveč je bila skupek sublimiranih astralnih elementov, v katere je Oče vdihnil božanskega duha.« (165-166)

Pred leti, ko sem šele vstopila v misijon v Indiji, je k meni prišlo mlado plemensko dekle. Bila je mati treh zelo majhnih otrok. Ker je bila razvezana, je ostala brez doma, službe, vsega. Ko sva se tisto jutro pomenkovali o njeni prihodnosti, me je premerila s pogledom in izstrelila: »Kakšno srečo imaš! Kako vesela si lahko!« Ker me je zalotila nepripravljeno, sem ji ugovarjala: »Zakaj praviš, da imam srečo?« Razložila je: »Nobenih skrbi nimaš. Imaš svoj lasten dom.« (str.209)

Samske ženske so običajno nevidne. Medtem ko velja proslavljanje porok za velik javni dogodek, pa vse prevečkrat spregledamo neporočene tete, neporočljive hčere, pomočnice, ki so prerevne, da bi si lahko privoščile moža, postarane tajnice, ki so napol zaljubljene v svoje nadrejene. Mnoge med njimi tvorijo bledo ozadje naših razposajenih in hrupnih življenj. (str.211)

Če pravilno ravnamo v podmeni, da razsežje Marijine substancialne svetosti temelji na tem, da v njej prebivata Sveti Duh in večna Beseda, moramo reči tole: Marijina svetost ni goli odsev izvorne svetosti, ki je Jezus. Marija ne uteleša skrivnosti Lune (mysterium lunae), ki svojo svetlobo prejema od skrivnosti Sonca (mysterium solis) Njena svetost je izvorna, saj je svetost Svetega Duha. Nova Eva in novi Adam nam skupaj dajeta Najsvetejšega, se pravi Očetovo skrivnost. Na podlagi Svetega Duha, ki se pnevmatificira, in edinorojenega Sina, ki se inkarnira, postaneta ženski in moški element skupaj in vsak na svoj način nosilca Božje svetosti. (str.245)

V tem podpoglavju nameravam premišljevati o dveh vrstah nevarnosti, ki jo žensko telo morda predstavlja za verska izročila: prvič, žensko telo ima lahko moč in je lahko vabljivo v seksualnem smislu; drugič, žensko telo lahko predstavlja nevarnost moški in družinski časti. Upoštevala bom tudi, da je ženskam naloženo breme odgovornosti za moralo moških.

Precej očitno je, da je žensko telo na splošno obravnavano kot problematično v vseh verskih izročilih. Kot sem zapisala v drugem poglavju, se religijski institucionalni odgovori na vprašanje »Kaj je ženska?« pogosto osredotočajo na biološka in socialna življenjska obdobja žensk. Zgodbe, poučevanje in prakse, namenjene ženskam, se, v nasprotju s tistimi, namenjenimi moškim, skoraj v celoti osredotočajo na ženska telesa in njihove s plodnostjo povezane faze – ko ženska postane plodna (prva menstruacija) oziroma se je uradno sposobna ploditi (zakon), ko je dokazala svojo plodnost (rojstvo), ko je prekoračila starost, primerno za rojevanje (menopavza), ali je izgubila moža (vdovstvo). (str.265)