Znanost: Od razuma k lepoti

Predavatelji s področja znanosti bodo skušali pokukati v globoke skrivnosti in iskali odgovore na razna vprašanja, med drugimi tudi kako znanost oz. razum povezati z lepoto.Z znanstveno revolucijo so empirična odkritja začela spodkopavati versko doktrino in rastla je napetost med tistimi, ki so iskali resnico s pomočjo racionalnega preiskovanjanja, ki temelji na opazovanju in tistimi, ki so sprejeli resnico, ki temelji na verskih dogmah. Medtem ko je osvoboditev znanosti od religije povzročila ogromno tehnološkega napredka, je privedla tudi do razdrobljenosti znanja in tako znanost ni več tista, ki se ukvarjajo z velikimi vprašanji, kot so npr. kaj pomeni biti človek, biti zavedajoče se bitje ter iskalec smisla in pomena.Znanstveniki se, kljub temu da uspešno uporabljajo analitični redukcionizem kot močno orodje stoletij, zbližujejo z nerazdvojenimi pogledi, videnjem celote, več kot le vsote njenih delov. Kozmologi tako iščejo vzroke v vesolju, fiziki raziskujejo osnovno sestavino materije, nevroznanstveniki poskušajo povezati fiziološka spoznanja z mističnimi izkušnjami in psihičnimi pojavi, psihologi raziskujejo učinke na področju duševnega zdravja, ekologi skušajo raziskati potencialne koristi uporabe nerazdvojene perspektive za trajnost in globalno zdravje.(http://scienceandnonduality.com/about/mission/)”Sama znanost je tako čudovita stvar. Je progresivna, vedno se premika naprej tako, da se izpodbija od stopnje do stopnje. Včasih smo živeli na ravni Zemlji, ki je bila središče vesolja, z zvezdami na nebu in z nebesi, ki so se vrtela okoli nas. To je bila znanstvena modrost preteklosti, ampak vse te ideje so nadomestili. Naš problem je, tako kot pri mnogih drugih stvareh, da smo pasivni prejemniki. Znanost je za strokovnjake. Zenovski rek pravi: “V mislih izvedenca obstaja nekaj možnosti, ampak v mislih začetnika jih obstaja veliko.” Začetnikov um je um, ki ga želimo uporabljati za vse stvari. Smo potrošniki znanosti: radi imamo rezultate, uživamo ob mobilnih telefonih in drugih pripomočkih, radi imamo majhne tehnologije, ampak za nas je to nekoliko odmaknjen proces kot je za tiste, ki so seznanjeni s takšnimi stvarmi. To je zmotna ideja in nezdrav način, na katerem temelji naše življenje, ki se ukvarja s svetom.” (Tim Boyd)

“Ko govorimo o znanosti in o znanstvenikih, bi se morali vprašati, kdo so ti znanstveniki, ki so vodilna misel človeštva. V bistvu govorimo o ženskah in moških, ljudeh, ki imajo upanje, strahove, ki spijo in sanjajo, ki imajo najvišje izkušnje veselja, sreče in intuitivnega vpogleda, o ljudeh, ki so prav takšni kot vsi ostali.” (Tim Boyd)

“Javnost ima popačen pogled na znanost, zato ker se otroci učijo v šolah, da je znanost zbirka trdno uveljavljenih resnic. V bistvu, znanost ni zbirka resnic. Gre za nadaljevanje raziskovanja skrivnosti.” (Freeman Dyson)

V znanosti lepota nastopa v različnih modusih, vidnih in tudi bolj abstraktnih. Primer abstraktne lepote je matematična lepota (pomembna tudi v teoretični fiziki), ki je močan indikator pravilnosti postopkov. Čut za tako abstraktno lepoto si je treba šele priučiti. Vidne oblike lepote (npr. lepota neke naprave) pa nam sporočajo predvsem to, da smo racionalni pol znanstvene dejavnosti dobro uskladili z intuitivnim polom. Tedaj je rešitev zastavljene naloge bolj celostna, bolje usklajena s številnimi drobnimi vprašaji.
Še en zanimiv tip lepton v znanosti je lepota računalniških prikazov. Npr. s pomočjo “lepih” 3D prikazov (ki jih lahko z miško vrtimo, potujemo skozi itd.) lahko izjemno razširimo prostor predstav. Ta lepota je hkrati velika pomoč pri delu in močan motivator.To so 3 bolj značilni primeri tipov lepote v znanosti. Seveda bi lahko naštevali še naprej …

RAZKRIVANJE MOLEKULARNE LEPOTE ŽIVLJENJA IN VPLIV MEDITACIJE NANJO

Osnovna oblika življenja je ena celica, tudi človeškega bitja. Informacija za razvoj bitja je shranjena v obliki molekul DNA (angl.kratica za DeoxyriboNucleic Acid), ki predstavljajo genom celice. Diferencialno izražanje genoma sprva enakih celic, omogoči razvoj in fenotipske značilnosti organizma. Vendar pa mora organizem, zato da lahko ohranja, vzdržuje in prilagaja molekularno in celično kompleksnost svojih struktur, neprestano črpati energijo in informacije iz okolja. Te strukture namreč natančno ter časovno in prostorsko specifično uravnavajo svoje naloge in z nepredstavljivo lepoto komunicirajo med sabo večsmerno in večnivojsko. Predpostavili smo, da zavest/um človeka lahko predstavlja »zunanji« dejavnik za njegovo telo in pokazali, da spremenjena stanja zavesti, dosežena z meditacijo, spremenijo izražanje številnih kompleksnih perifernih molekularnih poti in epigenetskih procesov.

ZNANOST, RAZUM, INTUICIJA IN UMETNOST

Znanstveno raziskovanje se je v svojih že starogrških temeljih zasnovalo predvsem kot umska dejavnost. Dejavnost, ki temelji skoraj povsem na binarni logiki. Vodi jo torej tako imenovan zakon fiksacije ali slov. določitve, ki zahteva natančno opredelitev pojmov, pojavov, predstav, ki so potem vodotesno ločene od ostalih pojmov, pojavov, predstav. Tu ni prostora za prehode, prave odnose, za pravo vključujočnost. Je pa prostor za hierarhijo natančno določenih terminov.Po drugi strani pa znanost že od starih Grkov naprej zahteva tudi intuicijo, uvid, ki je možen samo ob povezovanju vsebin, ki so v ozadju pojmov, definicij, izrekov in podobnih mentalnih izrazov. V resnici potekata tako ustvarjalni proces kot uvid mimo binarne logike, z ravni zavestnega delovanja, ki daleč presega omejenost razuma. Se pa potem seveda ti uvidi, ustvarjalne inspiracije in podobno pri izražanju in sporočanju drugim ljudem “oblečejo” v besede, stavke, zamisli eksperimentov, enačb, shem in podobno. In na tej ravni se morajo podrediti zakonitostim logike. Zelo podobno je tudi pri umetniškem ustvarjanju – pravo ustvarjanje izhaja iz ravni čiste intuicije, kjer ni vodotesnih mej med posameznimi idejami, zaznavami, subjekti, zakoni. Iz te celostne percepcije in vrenja idej se mora tudi tu umetniški ustvarjalni impulz “obleči” v konkretne oblike, pa najsi gre za besede, kiparske stvaritve, slike, notne zapise….Razliko med znanostjo in umetnostjo vidim predvsem v tem, da prva išče Resnico, temeljni zakon vsega, kar obstaja (tako se je spočela že v stari Grčiji), medtem ko umetnost išče predvsem Lepoto. V platonskem jeziku bi lahko rekli, da išče skladnost med svetom idej in izkustvenim svetom, nam skuša približati čiste ideje, nas na eni strani strezniti, kako smo se oddaljili od njih (recimo kritična umetnost), ali pa nam ponuditi božansko izkušnjo, ki se skriva v njihovem ozadju.
.

PRISTOP ZNANOSTI IN UMETNOSTI DO REALNOSTI Z UPORABO MEDIJA, JEZIKA IN SLIKE

VZPOREJANJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI PREKO KVANTNE FIZIKE
Mojca Založnik se v povezavi znanosti in umetnosti v glavnem ukvarja s tem, kako obe disciplini pristopata do realnosti z uporabo medija, jezika in slike in poskuša vzporejati znanosti in umetnost preko kvantne fizike – kjer je ena stvar lahko oboje, dokler je ne določi pogled ali meritev. To skuša razčleniti in povezati s kakšnimi umetniškimi deli – npr. slovensko bioumetnostjo in pa kakšnim zgodovinskim primerom, kjer se da iz dela razbrati hkratnost dveh različnih pogledov (npr. Las Meninas).Zanima jo, ali je sploh možno, in na kakšen način, vstopati v precej zaprte sisteme, kot sta znanost in npr. medicina in jih povezovati z ostalimi disciplinami in na kakšen način, ne da bi hkrati rušili obstoječi način delovanja in razmišljanja znotraj le teh ter nekako išče možnost soobstajanja.Po drugi strani, pa v delih uporablja pristop, ki ga poimenuje “proti linearnosti”. Tukaj se precej navezuje na Marcela Duchampa in njegovo delo Three standard stoppages. V okviru diagnostike se ukvarja tudi s smrtjo, predvsem načinom ugotavljanja bolezni in bližine do smrti z različnimi diagnostičnimi metodami v okviru zdravstvenega sistema. V svojih delih povezuje pozicijo znotraj/zunaj sistema, načine preverjanja hipotez in znanstvene reprezentacije in znotraj nedoločenosti išče možnost soobstajanja obeh disciplin, ki jo poskuša opisati s pomočjo konceptualne metafore o Schroedingerjevi mački.
.