a
Bratstvo med ljudmi

a

Drugi veliki princip se neobhodno navezuje na prvega. Če smo na duhovni ravni vsi deležni istega univerzalnega življenja, če izviramo od istega Očeta in smo na istem potovanju k istem dokončanemu cilju, potem je bratstvo med ljudmi ena poglavitnih zakonitosti narave. Temelji na skriti božanskosti človeka. Nikogar ni, ki bi ostal izven tega bratstva, ne glede na to, kako zelo utegne biti neveden, hudoben ali krut. Porodi pa se vprašanje, ki bega mnoge od nas. Zakaj se nekateri rodijo nevedni in brutalni, drugi pa modri, čisti in iskreni? Vsi srečujemo ljudi, ki so se rodili kot bebci, pohabljenci ali kriminalci. In druge, ki so geniji, svetniki in heroji.
a

Od kod te razlike, če je velika Sila življenja

ljubeča in pravična?

∞∞∞

Mnogo življenj na zemlji ali eno samo?
a

Na vprašanje v prejšnjem poglavlju ne bomo nikoli našli odgovora, če bomo verjeli, da živimo tukaj samo enkrat med dolgotrajnim romanjem duše. Smo tu živeli enkrat ali večkrat? Katera teorija najbolj zajame dejstva Življenja? Velik del sveta že od nekdaj verjame, da se ponovno vračamo v življenje na zemlji. A nas tu na zahodu, čeprav se zadnje čase stvari hitro spreminjajo, učijo, da živimo na zemlji samo enkrat in da nas potem čaka bodisi večna blaženost ali pa večne muke. Kako nelogično sklepanje! Večnosti vendar ne moremo imeti samo na enem koncu palice. Če smo sedaj namenjeni v večno življenje, smo morali tudi doslej živeti večno. Popolnoma jasno je, da to ne velja za naše telo. Le kdo bi si tega želel? Ali si ni bolj prijetno predstavljati, kako postopoma postajamo mnogo boljši,  mnogo gibčnejši in lepši? Z napredovanjem  evolucije bomo dobivali vedno bolj dovršena telesa, ki bodo bolj usposobljena za izražanje nas kot v dušah razvijajočih se sil. Tako se nevednosti in trpljenja v svetlobo  izrinilo iz teme nevednosti in trpljenja v svetlobo znanja in radosti.
a
Samo enkratno življenje ni dovolj za razlago, zakaj ga začenjamo tako neenako opremljeni. Zakaj ima nekdo vsega na pretek, drugi pa tako malo, da včasih rečemo: »Ubožec, saj že od vsega začetka nima nobene priložnosti«. Resnica je, da tako v celotni človeški družini kot tudi v njenih manjših enotah, ki jim vsi pripadamo, nimajo duše nikoli enake starosti. Kaj ne bi bil svet dolgočasen, če bi jo imele? Nekateri so večkrat obiskali tukajšnjo šolo življenja kot drugi, zato imajo »v sebi« več: več uvida, modrosti, samoobvladanja, sposobnosti. Neveden, neumen ali zloben človek je manjša duša v veliki človeški družini. Življenjske izkušnje, pogosto grenke in boleče, ga bodo naučile mogočnih zakonov življenja in razvile njegove speče sposobnosti.